TRANSKRYPCJA VIDEO
SportalRS
Sportal intervju Nikola Grbić: "Naježim se svaki put kad čujem himnu"
Opis wygenerowany przez Skrybot
Govorec deli svoje izkušnje o pomembnosti discipline, vztrajnosti, družine ter življenjskih spoznanj. Poudarja vrednost truda, učenja in raznolikosti izkušenj ter kako so te lastnosti oblikovale njegovo karierno pot, vključno z osvojitvijo bronaste medalje v Atlanti in zmago v Ligi prvakov s klubom Zaksa. Omenja tudi vpliv očetove vzgoje, kariero in življenje pa opredeljuje z discipline, odgovornosti in strasti.
Transkrypcja wygenerowana przez Skrybot
Igrati v Poljsko pred domačim navijačima je vseeno fantastično. Oni se stvarno napunejo dvorano do zadnjega mesta in nema intoniranja himne. Vsi pevajo himno, bez muzike. In potem je vse ta energija, mi smo zelo pripravljeni. Sva zastopljena v medijih, v novinah in na društvenih mrežah. To so non stop komentarje, ljudje pravijo, gledajo. To so neke stvari, ki so . . . Ne bom lahko izlačil zelo lepo, ker so stvarno super. Ampak nekaj zato je težko in naporno, ker bi vsi to vse znali. Potem bi se obrazlažil, vse moje . . . odluku, izmenu, listu, ki sem poslal, zašto to, zašto to.
Ali, opet rečem, ena od najboljih poslov, ki so imeli v karijeri, je, da je naporna, ali imam fantastično komunikacijo z njimi in prijemno je ta rad z njimi, ker vidim, da se vsi trudijo da dajo svoje najbolje in da se vsi trudijo, da bodo nekdje Na istem brodu, što bi rekli. Mi smo šampioni Evrope. To je veliko normalno. To, ko to posmetiš, s strani, in vseeno ljudi, ki se ne razumijo dobro v odbojku, in v generalnem sportu, pa lahko imajo tako misljenje, a ne da znajo, da je tako malo razlika med osemi ekipami, ki so bili v . . . V Gdaňskih, da so dve lopce mogli razrešiti najnišji rezultat in razrešiti pobednika. Vsaka nova igra je novi challenge. Nula nula, počnejo od početka.
Isti igrači, iste ekipe, pa je druga igra. Tako da je bilo mene pomembno, da samo bomo. . . da smo zgodni, da lahko igramo dobro odbojko in da je vse od njih dovoljno dobro, da s njimi lahko napravimo odličen razvoj in da imamo tu neko vrstu povratne informacije s teren. A sedaj, kaj se bo za mesec, dan, to bomo samo videli. Ko dođe vremena, razmišljamo o tem. Iskren, da bodo, ja više volim, da slušam melodijo, nego da slušam, kako pevajo, zato, da njihova melodija je zelo podsrečena na našo Hej Sloveni. Mislim, našo jugoslovensko, da tako rečem, s kojo sem ja odrastal in koja mi budi neke emocije. In vsaki put, ko jo čujem, to je ubrzana verzija tej Hej Sloveni.
Tako da je onako, vsaki put se naježim, ko jo slušam, van Poljske. A ko igram v Poljsko, to je nemoče. Oni samo zadajo dva takta in potem počnejo glasbo. Kaj lahko da imamo? Možda pa jaz pa počnem, če imam medalje za svoje sveto, zelo zelo zelo medalje na olimpijadi. Drugi je format. Tukaj smo igrali devet igranj s završenim turnirom. Zdaj ima 12 potov za koncerno, če je več, je težje, če ne zmanjijo resultatsko značaj trofeja, ki je bil prvič za mene, da bom osvojal reprezentacijo Srbije, Jugoslavije, Srbije in Crnega, kako lahko. To je bilo prva ljubav, tudi s mojim reprezentacijom, s mojim zemljem. To je bilo zelo nezaboravno, ampak ne osvejaš ti vsake godine zlata na nekem takmičenju. Bilo bi super, ampak to ni mogoče. ali je zelo težko.
In potem nema zelo veliko tistih situacij, v katerih slišaš svojo himno, odnosno, da tvoji reprezentaciji intonira himna na kraju turnira. In tako, da je vse lepo poslušanje, naravno, ker si kot v domi, ker je prepovoljno dvorana, ker vsi pevajo, ker je mogoče, da propoznaš tu energijo in da vidiš, v stvari, koliko je vsi bilo zelo lepo in koliko so vsi bili tudi z nas. Tako da je stvarno bilo . . . je bil fantastičen. Ali, če pa rečem, je to večer, ker je že jutraj organizacija Evropskega prveščine pripravila, nalik igračev, liste, hoteli, in tako dalje. Trbija je v tem letu pokazala eno kvalitet, a to je, da je vsako igranje, ki so igrali, malo ne pobedilo prvi sekt. V Južju je bilo zelo dobro.
Zelo dobro, ker je bilo tudi par, od katerih je bil Dražan Luburič. V tej ekipi, ki je bila, tudi v Japanu, ni bilo nič od serijskih igračev. To so bili doberi igrače, odvikaški doberi igrače. Tako da igrati proti največjih ekip na svetu in zadržati tudi tudi tisti nivo. 2,5 sata je zelo težko. Ni vseeno lepo, da si začneš zelo motiviran in da prvi set, a prvi set je pol sata, in nakon toga, ko ne nastaviš, in zelo se je dogajalo, da povede prvi set in igrajo do sredine druga, ali 20-20, ko bi se nekdaj trebalo odločiti, da prelomiš in povedeš 2-0. in tudi do nekega pade. Ali ta neka druga reprezentacija jaka, s kojo igrajo, jednostavno ubaci v večjo brzinu in ne dozvoli jim, da povedu 2-0.
Tako da mislim, da je bilo to odlično izkušnje za njih, pogotovo za dizače, ker so jih vse vse v nekem drugom planu. Sedaj so došli do izražaja obojica, što je kroz igranje, što je kroz dvojne izmene. V prvi čas so imeli veliko mladih igrače in mislim, da je to fantastična izkušnja za njih. Do samog kraja, čak do tretjega turnira, jim je falilo zelo malo, da se kvalifikujejo na Final 8. Mislim, da je ova sezona za Srbijo bila zelo pozitivna.
Nadam se, da se vrate momci, ki niso bili tudi, od Marja Tivovića, Liske, Uroša, Vata, da se to ne verovatno, kvalitet in to bo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo z Nekako, znaš, ono, par puta sem se, vidim Srbijo majice in onda, znaš, s tanjirom krenem, se svetim, čakaj, bre, polako.
To sad niso tvoji, sad ideš ovam. Ali uvek, gde god smo bili, uvek je, naravno, uvek je milina, provesti vreme, se njima popiti kaf, provesti malo vremena in spričati se, tako da, ostali smo in dalje prijatelji. V vsakem smislu, v sportu in na drugi. Zato sem vseeno lepo in zelo lepo, da se vidimo in pozdravimo na nekem velikom turniru. Prvi in predvsem, nisem mislil, da bi se bavil trenerjem. Potem sem došel do trenera v točno čas, reprezentacijo in klub. Nisem razmišljal o tem, da bom selektor bilo kome, nekoj drugi reprezentaciji, pa sem opet tu. Tako da, vse je mogoče. Naravno, da, jedna je stvar, ko ti osvajaš medalje in na podijumu si s svojim državom, a druga stvar je, ko to radiš za nekoga druga.
Naravno, emocije so vse, da se mi razumemo, jaz sem v inostranstvu od svoje 20-te godine. Znači, 94. sem jaz odšel v Italijo in jaz. . . Večji del mojega odraslega života provodim v inostranstvu, nego še v kući. Tako da sem jaz navikal igrati za drugače, strane klube, da vodim strano, v tem slučaju strano reprezentacijo. Načrtov, da ta emotivna dimenzija je potpuno drugače, ko je Srbija v tem, nego ko je . . . kakšna druga reprezentacija. Međutim, opet rečem, meni je fantastično v Poljsko, zaista imam polno področja in federacije, in mojega srečnega štaba, in igrača, da žena zaustavi v sred centra. Ja, ogledala sem vse in počel si s tem in s tem, super.
Mislim, da je zelo ljudi pripravljalo in mi je zelo lepo, da sem na nekaj način pozitivne emocije predstavljal Srbijo. In tudi pobjede Poljske. Mi je zelo lepo. Zdravstvo. Zdravstvo, resno, resno ne čitam komentarje. Par puta se desilo, pogotovo nakon nekog neuspeha s Srbijom, da je bilo komentarja ljudi, ki je Poljska in Italija, to ima svogde, mislim, da je Srbija potem specifična, ima ljudi, ki čekajo, da nekaj napravi neuspeh in potem jih idemo na portale in komentirajo in kritikujo. igrače, sročni štab, savez, kakšen kakšen, nekaj nebitev, politična situacija, kaj lahko. In potem, ko se nekaj osvoji, nima nikdaj, ne komentira nič in tako dalje. Posla našega neuspeha je kvalifikacija v barju, ko sem ostal bez posla. In tudi tukaj sem napravil grešče, da odem, da prečitam komentare.
In sem sebi rekel, da nikoli ne morem prečitati komentare ljudi, ki prvič in predvsem. . . ne razumejo pojma odboja. Drugo, ne imajo pojma, kaj se je skozi ekipo, kakšne probleme smo imeli, ni kaj. Samo to, da gledam vzgub in pih, in potem bom komentiral in ne zanimam, da je Nikola tako arogantni, da se pove, da je on tu v glavi, da je to ovo ali ono. Mislim, da je to v porodku. Ne ima problema, prijatelj, v redu je. Tako da ne, ne, ne, ni ono, saj, znaš, kad pobedimo, znam, da će svi komentariši lepo, pa jaz se čitam, a kad ne, jednostavno, in to savetujem igračima, to sem rekel igračima, ljudi, nemojte, da ste mazohisti, nemojte, da idete, da čitate, rekla, pogotovo, pogotovo posle poraza.
ko sem videl, da nisem mogel, da ne prečitam prva dva tri komentarja, da je nekaj, da je vidi, brate pričajo, daš, tako da, uu, brate, super. Mi se ne čujemo svaki dan, on ima obavez, da jaz imam obavez, mi ne živimo v istoj državi, međutim, svaka važna odluka vezana za moj posel, ne može da prođe, bez da se jaz sanje ne posavetujem. Imamo nekaj vrst odnosov, kjer imamo slobodu, da povedamo nečemu drugičemu, kar znamo, da se ne bo njim všeč. Nema bojazna, da se bo nekaj naljutil. Mislim, da se naljutijo. Nema problema. V tem polu je, da ko njega kritikujem za nekaj, ali me kritikuje za nekaj, Znamo, da je to, ker želimo dobro in ker mislim, da greši. Ker mislim, da to, kar radiš, ni v redu.
Ni v redu za tebe. Ne za mene, da bi se meni svižali. Meni je Japan in Japan zanima. Gledoče stvari s strane, mislim, da ti pomažem. Nekdaj mislim, da je pozitivna kritika nekako preveč podceno. Ne mislim nekaj o tem, ki je odroben, ki služi samo, da bi te povredila in ki je namerno cilj na to, samo da te povredi, nego je to konstruktivna kritika, ki može biti fantastičen feedback in povratna informacija, da vidiš, kdaj greš. A da ti si onda nekaj dovoljno otvorenog uma, da to ne shotiš lično, nego da ukapiraš, da to može biti jedna odskočna daska za tebe, da radiš na tome in da ćeš ti postati bolji. igrač, trener, človek, otec, brat, ženo, kaj lahko.
Moji synje so začeli s basketom, ne zato, ker imajo neke ambicije, da igrajo v NBA, ampak zato, ker smo bili v trenutku, ko so morali začeti, da se bavijo odbojkom. niso bili dovoljno ali dobre odbojkaške strukture, da bi oni počeli s odbojkom. Meni je bilo pomembno, da se počnejo treningi, sličen je sport, v smislu loptarški, ekipni, druži se s decom. In na tem početku, čakaj v basketu, ne trenirajo samo košarko, nekaj doviše akrobatika, neke igrice, dodavanja, neke generalne igre. Ja sem tegelom, da bodo in da odrastajo v tom nekom iljevu, v tom nekom okruženju. Ko so se stasali, prva Matija, pa sada Miloš, so počeli ozbiljnje da se bave.
In ono, če mi je zelo lepo, da je Matija, stariji, sedemnaest, šestnast, in je sedaj počel, se je zagrizel, tako da je počel trenirati, in trenirati, onako, in vanjega kvali, v pristupu. Ne sedaj, ja, postače on, ovo, ili ono, nego se trudi, daje se od sebe na vsakem treningu in reče, o, sine, ako je tako, samo . . . da daješ vse od sebe, a ovo posle, da li boš uspet, to meni ne menja ništa. Mene je samo pomembno, da je tebi lepo, da se zabavljaš in da se stvarno trudiš, da budeš bolje. Da li boš uspet ali ne, tu ima dost stvari, tu je tečanje. Jaz sem drugače od mojega oca, v smislu, jaz nisem karakter kot moj oče.
Da se razumemo, moj oče je . . . izuzetno utical na to, da jaz bom to, kar sem. Mislim, da je esencija vsakega svetovskega sportista in nekega, ki je uspev v življenju, ne znam, ali je to sport, biznis ali kakšna druga grana, je disciplina. To je stvar, ki jih se počnem naučiti. Vzimam stvari od mojega oca, ki so mnogo značile, ki so bila za me zelo pomembna in Ne lahko ga imitiram, ker nisem karakter, kot je. Nisem glopi njegovih mentalnosti, resničen sem, ampak večje govorim s svojim dnevom, večje se svojim dnevom pregledam. Moj oče ni igral z mnjim. Hercegovci, to je enostavno drugače, smo odrastali. Ne ima to nič lepšega, ne govorim o tem, enostavno je bilo drugače. In zdaj, saj moja žena ni hercegovka, in. . .
da je ona drugačija, naš odnos kot rodnica je drugačiji. Mislim, da so te neki vrednosti, ki jaz imam in ta žena, tudi te, ki so zelo pomembne. In da se tu absolutno področujemo, imamo tu tudi tisti pristop. Mislim, da so to nekaj stvari, ki so zelo pomembne, ali da mi pomaže. Način, na kateri je oče vznikal na mene, je absoluten. Ne imam dilemu, da smo jaj in Vanja postigli v naših karijerah in življenjih ono, če smo postigli, ker je imel tu karakteristiko neke odlučnosti, neke discipline, neke, ko je težko, da se nema, da se ide in to je to. In to je nekaj, kar mi je mnogo časa, ko mi je bilo težko, pomoglo v življenju. To je definitivno nekaj, kar je objavilo cel moj življenje.
In način, na kateri sem se zazrel, in kdaj sem živel, in kakšne življenja sem imel, kdaj sem potoval, in kakšne ljudi sem upoznal, in kakšne jezike sem naučil. In to je življenje. In samim timi moje dece, moja porodica. Tako da ne želim se, opet bih poradil isto. Mislim, da je, ne bi sedaj eden, kao Nikola Jokic, pa da sedaj pravim neko, znaš, kao, e, to je samo posel, pa da, znaš, nije samo posel, ovo je definitivno strast, ovo je nešto, če jaz volim, da radim, nešto, čemu sem dober, jaz bar mislim, da sem dober. In se trudim vse vsega, da idem naprej. Znači, vsega, sedaj, Malo prej smo pričali, da je se završila Liga nacija, a to je gotovo, to je arhivirano.
Meni je trebalo 15 let, da pogledam finalno utakmico. Pojma je, da je utakmica trajala sat in sedem minut. Znači, ne imam pojme, mislil sem, da je trajala mnogo dvig. A drugo, to je stvarno prvi put bilo, da sem ja odgledal v utakmici od početka do kraja. Jer, kad se to završi, to je završilo. Ja.
Ne imam časa, da sednem in se divim, kako smo bili mi zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo z želja za konstantno dokazovanje, to moranje dokazovanja, da si. . . Ker sem to shvatil kot stravično odgovornost.
Znači, jaz se rečem, ej, zdaj, zamisliš, oni ljudje, ki dođo, da gledajo tebe, ki kažejo, jaz sem došel, da gledam olimpijskih šampionov, in sedaj igram katastrofno, tudi, ki rečejo, ti o svojo, kaj si ti o svojo, kaj, o, da je greška, garant, nema šanse. In. . . Nekdaj sem vseeno se trudil, da se usavršavam in da radim na stvarima, na katerih nisem. . . da sem bil dovoljno dober. In da sem lahko bolj. Imam tako lepih na srečo. Ali ima in momenta, da nekdje, kako bi rekel, pa prvo zlato, pa ne znam, prva popelj, pa na primer, ena od stvari, ki jo ne lahko opišem ljudem, je, Eni od najdražjih osvajanj turnira, ker sem ne imel medalje, je kvalifikacijski turnir za Pekin.
Bili smo v Izmiru in smo se kvalifikovali v veliko konkurenciji in težkem turniru. Zagubili smo 2-0 v finalu, igrali smo bez Andreja Geriča, ker se je povredil. In španjško so povedali 3-2, kar je bilo aktualno 3-4 mesece prej, ko so osvojili Evropsko prvenstvo v Rusiji. In samo prvi ide, nema veze, ker smo bili v finalu. In ne imam medalje z toga turnira, ampak to je ena od najdražjih triumfa, ki smo čakali. Pazite, tada je tadašnji predsednik Boričič, mi nikoli nismo dobili en evro ali marko, ali dinar za kvalifikacijski turnir. Znači nikoli ni predvidelo, da se dobijo . . . To se podrazumeva. Nič ni dobili nagrado za kvalifikacijo.
To je bil enkrat, da je bil v slučajnici in je rekel, da imaš, da ne lopam s cifro, ni nebitno, premijo, ker je bil jim zelo zgoden, koliko je bilo težko. Tukaj lahko razgovaramo, ali jim lahko povedam, da je olimpijada največji uspeh in vse je imela. to največjo težino in to vse, ali na mojo srečo, stvarno sem kroz karijeru in kroz klub in kroz reprezentacijo imal stvarno zelo lepih izkušenj, zelo lepih emocij in ne vem, zelo so njih različnih, ki so med seboj, znaš, na primer, meni, jaz imam vseče, ko smo osvojili bronzo v Atlanti, znači, bilo je od prilike, da je došlo med osem. Znači, ko smo došli med osem, tudi pobedimo aktuelne olimpijske šampione, v Braziliji je došlo med četiri. . . . z medaljem na olimpijadi.
In vsega, če imam bronzo proti Rusiji, ki je tudi bila bauk, drugič na turniru, imam vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vseeno vse Toliko je bilo prazen. Gledal sem finale in nič nič. Tako, kot da sem gledal neko prijateljsko utakmico. Totalno mi je bilo nebitno. Gledal sem utakmico v finale Olimpijskih igar. A ta boj za vsakega, 3-2, 16-15-13, ne vem, koliko je bilo, završilo se.
Istorijska utakmica v vsakem pogledu. Gledal sem in sem bil toliko prazen, da sem imel emocije. Tako da je bilo težko, da izdvojim eno, ker je bilo stvarno veliko. Liga šampiona s Zaksom. Po 56 letih je bil polski klub, ki je osvojil v tako konkurencijo, kjer so obi ekipi boljši od nas. Čivita Nova, italijanska ekipa, Kazan iz Rusije, in na koncu Trento. Budžeti v odnosu na našo je bilo smehno. da smo gubili 2-0 in 24-22 v kazanju in uspemo se vratiti. To je nekdaj bilo ustvarjati. To je, ne rečem, en od, ali, važniji, ali definitivno ena od največjih emocij, ki sem osetil. Ta je decenat živimo, da, v finalu, v Parizu, v olimpijskem finalu. .
S K R Y B O T
Skrybot. 2023, Transkrypcje video z YouTube
Informujemy, że odwiedzając lub korzystając z naszego serwisu, wyrażasz zgodę aby nasz serwis lub serwisy naszych partnerów używały plików cookies do przechowywania informacji w celu dostarczenie lepszych, szybszych i bezpieczniejszych usług oraz w celach marketingowych.